Veš babi...

... da je domače mleko v ljubljanskem hladilniku, kot kup zlata v zakladnici

.. da čeprav si velikokrat sama, nikoli nisi pozabljena

... da imamo še vedno najrajši dotik tvojih iskrenih, vedno toplih rok

... in da nikjer na svetu ne naredijo tako dobre goveje župe kot jo ti!

        ...Veš, to je zato, ker nikoli ne poslušaš, 

ko ti rečemo hvala, ker se sploh ne zavedaš kaj narediš...

povezava na novi blog: http://kakolepojeziveti.blogspot.com/

V življenju potrebujem veliko stvari.
Rabim sončni žarek, ki mi poboža obraz.

Potrebujem zobno pasto, da si umijem zobe in nož, da namažem marmelado na kruh.
Ne morem živeti brez prijateljev, ki so potrebni zame kot tla pod nogami.

Moje srce ne obratuje brez iskrenih nasmehov.
Živim od smeha in iskric v očeh.

Ne predstavljam si življenja brez angelov, ker bi bila potem v četrtek že krvavi jam.
Moj organizem rabi objeme, da se lahko zaveda, da je vredno da živi.

Oči ne bi služile svojemu namenu, če ne bi bilo barv.

Teden ne bi imel pomena, če ne bi bilo petka in leto bi bilo brez smisla, če ne bi obstajale počitnice.
Seveda pa v življenju najbolj potrebujem to, da vem, da ga bo enkrat konec.

life.

»Spet ta dež« je pomislila. Odprla je dežnik in stopila naravnost v lužo. Bila je ravno tako globoka, da ji je zmočila celo hlačnico. Zdelo se ji je smešno. Do postaje bo imela v čevljih ravno prav vode, da bi v njih lahko naselila paglavce.
Živobarven dežnik je iztopal v sivini dneva. Zazvonil je telefon. »Somebody once told me the world is gonna roll me..«. Na dnu prepolne torbe je med kupom neuporabnih drobnarij začutila zvonečo brnečo stvar. »Ja?« Na ustih se ji je narisal nasmešek. Nekaj je zamomljala in prekinila. Klošar, ki je premočen sedel na postaji je pogled ustavil na njenih očeh, ko je pospravljala telefon v prepolno torbo.
Šofer je naveličano zaprl vrata za njo, ko je odvrgla žeton. Počutila se je enkratno. V ušesa si je nataknila slušalke in ušla tišini na avtobusu. Stari ljudje pridigajo, da mladi na tak način bežijo pred svetom in tišino. Ni imela nič proti. Poslušala je glasbo iz risank. Večjega otroka ne najdeš. Lovila je ravnotežje z rokami v žepih svojega plašča vsakič ko je voznik trole zavrl. Deček, ki je zapuščal trolo in ob tem čvrsto držal za mamino roko, se ji je nasmehnil. Vsaj nekdo, ki čuti, da je vesela. Nekega dne je bila tudi ona otrok. To je čas, ko se lahko ves čas smeješ in ti nihče ne reče, da se preveč smejiš. Potem pa odrasteš… in nihče več ne razume otroka v tebi. Razen otroci.
Stopila je iz trole. Posijalo je sonce. Modro nebo se je smejalo izza oblakov. Zavila je na stransko ulico. Zaletela se je v starega gospoda, ki se mu je mudilo domov na večerjo, k utrujeni ženi in mladostniško uporniškim otrokom. Zavila je in stopila na lesen, razpadajoč most. Sem so v osnovni šoli večkrat hodili na sprehode in skakali po trhlih deskah ter se strašili, da se bo most zrušil. Preplavili so jo topli spomini na stare šolske dni.
Prišel je počasi, neslišno. Položil ji je roke čez oči. Nič ni rekel, ker bi se izdal. Ni se ustrašila, čeprav se ji še sanjalo ni, da bi tu lahko kogarkoli srečala. Prijela ga je za roke in odprla oči. Obrnila se je in ga od sreče objela. Nato je pogovor stekel o starih, dobrih časih. Sedela sta na tistem starem mostu kot že neštetokrat in se skoraj drla drug čez drugega. Vesela sta bila, da sta spet skupaj. Ure so tekle in nad reko je začelo zahajati sonce. Nebo je oblila rožnata rdečica in ustvarila zahod, ki ti vzame besede. Pokazale so se prve zvezde. Ugotovila sta, da so nepričakovana srečanja nekaj najlepšega, kar lahko doživiš.
To je bilo njuno zadnje srečanje. Mamila so ga potopila. Večkrat je slišala kako brede v vedno večje težave. Le še redko je prejel kakšno sporočilo, v katerem jo je miril, da se bo izmazal. Pa se ni. Danes je prepozno. Stoji pred tvojim grobom. Nima več solz da bi jokala. Močno prijateljstvo je ostalo, vendar le kot vez. En del te vezi je ostal na zemlji, drugi pa se ga drži nekje tam zgoraj. Rada ga je imela, tako kot ima lahko rad le najboljši prijatelj. Še vedno je stala nad grobom. Ostala je majhna žara z ostanki nekega telesa, ki je nekoč lovil ribe, hodil po strehah vlakov, skakal v umazano reko, bildal v fitnesu in se vozil s kolesom. Zgorele so tiste oči, ki so videle zvezde na nebu in iglo v roki. Prah so bila tista pljuča, ki so tisti dan zadnjikrat vzdihnila.. »nobena stvar na tem svetu ni bila zaman.«
Zdaj je imela angela. Vedela je, da gre lahko naprej. Pomagal ji bo in ji šepetal tako kot takrat, ko so se igrali slepe miši in bi lahko padla čez razbito steklenico na tleh. Čutila ga je v šepetu vetra in objemu mame, ki jo je prišla iskat, da odide domov. Odšla je brez njega. S pokopališča, kjer sta se igrala grozljivke in sadila rožice na zapuščenih grobovih.

nasmeh prosim;)

...nekega lepega dne dobiš občutek..da bo vsega lepega enkrat konec.

in potem so iznašli fotoaparat. =D

ampak v nobeni fotki ne moreš ujeti tistega, kar čutiš